Res je, poročila sem se na Japonskem ravno v času, ko cvetijo češnje. Obožujem češnjeve cvetove! Kot deklica sem doma sedela v krošnjah cvetočih češenj in sanjala velike sanje.

To je najlepši čas na Japonskem, ki traja približno 10 dni na leto in je za Japonce pomemben praznik. Odprejo se parki, ki so bili prej zaprti za javnost, iz češnjevih cvetov se izdelujejo različne jedi, sladice, kreme, okraski ... ljudje se družijo in praznujejo v čudovitih parkih, polnih cvetočih japonskih češenj.

Všeč mi je, kako ponosni so Japonci na svojo kulturo, kako častijo naravo, kako strpni so drug do drugega, kako neverjetno čista so njihova mesta, čeprav tam živijo milijoni ljudi, kako predani in natančni so pri svojem delu ... Toliko stvari me navdihuje in tudi sam se s temi stvarmi počutim zelo blizu. A tako kot ima vsaka zgodba dve plati, ima tudi Japonska svojo temnejšo plat.

Ne samo, da ljudje tam delajo več kot kjerkoli drugje, družine se vidijo le ob koncih tedna, večina mladih nikoli ne doseže svojih sanj, saj so podvrženi strogim pravilom, ki se jim zaradi toge tradicije ne upajo upreti, in lahko bi našteval še in še.

Tradicionalna japonska sladka torta z zelenim čajem, sladkim fižolom in zlatimi lističi.

Res je, da so tamkajšnji običaji zelo lepi, da nam govorijo o zgodovini človeštva in so kot korenine drevesa ali temelji hiše, vendar jih je treba prilagoditi tudi današnjemu času, sicer lahko postanejo togi in zatiralski.